© 2017 Gibaj Zibaj (Nuša Repovž, s.p.) - Vse pravice pridržane

Živi in pusti živeti

24.04.2017

Kaj naj bi starši naučili otroke? ...ali pa bi moralo biti ravno obratno?

Mogoče bi bilo bolje, da smo pozorni na to, kaj nas lahko naučijo otroci?


Čez vikend smo pregledovali fotografije in našemu nadobudnemu malčku pokazali kakšen je bil, ko je bil še "majhen". Zelo rad gleda slike in se iz njih tudi uči. Ob sliki, ki mu je všeč se ustavimo in mu povemo zgodbo, ki je v njenem ozadju, da se počasi prične zavedati tudi samega sebe, odraščanja, razvoja in otrok okrog sebe. Ne vem, ali je to za otroka dobro ali ne, ampak občutek mi pravi, da z njim zaradi tega ne bo nič narobe.

 

 

Raziskuj...

 

Skratka, med pregledovanjem slik sem naletela na eno, kjer se naš mali raziskovalec bos, po vseh štirih vzpenja na manjši hrib. Spomnim se, kako si je želel priti do vrha, kjer se mu je odprlo novo obzorje, in je zopet lahko odkrival nove stvari. Ko sem pogledala sliko sem začutila neverjetno svobodo. Vem, da sem si takrat mislila: "Pojdi in raziskuj!" Vem, da zato, kdaj pa kdaj od kakšne mamice dobim očitajoče poglede pa vseeno. 


"Pojdi in raziskuj!"

 

...Gibaj...

Ob pogledu na sliko sem občutila tudi neobremenjenost z okolico, kjer si tisto kar si, ne glede na to kdo te gleda in te res ne zanima kaj si bo kdo mislil. Svobodo do gibanja, ki nam je pač dana z življenjem. Omogoča nam samostojnost, kreativnost, navdušenje. Le z gibanjem pridemo do tam kamor si želimo, včasih tudi do tja, kamor si mogoče ne želim preveč pa se zato naučimo in/ali spoznamo, doživimo nekaj novega ter ustvarjamo neverjetne spomine.

 

...in se uči.

Ob pogledu na sliko sem se zavedla, da se ves čas od rojstva naprej učimo. In da nevede učimo tudi ljudi okrog sebe - ne glede na to koliko smo stari. Prešinila me je misel, da še tako majhen otrok lahko nauči neverjetnih stvari. Stvari, ki so se nam kot otroku verjetno zdele samoumevne, pa smo nanje pozabili. Se učiti, biti vztrajen, nasmejan, povedati kar ti leži na duši - odkrito brez strahu, da bi koga prizadeli, imeti iskrico v očeh, verjeti vase, raziskovati, preizkušati nove stvari, se ustaviti, pogledati okrog sebe...vse to otroci znajo. A kam to potem izgine?

 


Živi in pusti živeti

 

Sama se trudi, da pustim otroku živeti. Ja, seveda, postavljam tiste meje, ki so res potrebne (nekaj jih pač je). A naj raziskuje, naj preizkuša, naj pride iz igrišča umazan, se kdaj pa kdaj udari, zajoka, da je samostojen - mu dam možnost, da nekaj stori sam - ker mu bo to dalo tisto samozavest, ki jo bo potreboval tudi naprej v življenju. Pustim mu, da je on on in ga pri tem podpiram. In se zraven od njega zelo veliko naučim. Tudi potrpežljivosti, ki mi je včasih manjka.

Svojega otroka imamo radi neglede na vse. In ni potrebno, da je popoln (čeprav za starše je). V sebi nosimo neizmerno veliko ljubezni, ki mu jo damo vsako sekundo. Samo zato, ker je. In ne zato - kakšen je. In to je še ena izmed, ki sem se jo naučila od mojega malega hudička.

In če smo kot starši svobodni - v mislih imam to, da smo lahko res to kar smo - je lahko takšen tudi otrok. In sama se bom trudila, da bo moj ostal čim dlje svoboden. 


XOXO,
Nuša
 

Share on Facebook
Please reload

Ne spreglej
Oznake
Kategorije
Arhiv
Please reload

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload